Najpogostejše zdravstene težave podgan
Ko se odločimo za podgano kot hišnega ljubljenčka, se moramo zavedati, da tudi podganica lahko zboli in jo bo morda treba peljati k veterinarju. Še preden pride podganica v naš dom in preden bomo zares potrebovali veterinarja, se pozanimajmo, kje je najbližji veterinar z ustreznim znanjem oz. specializiran za glodalce. Naša podganica in njeno zdravje sta od trenutka, ko jo pripeljemo domov, naša odgovornost!
NA KAJ MORAMO BITI POZORNI?
Opazujmo žival – njeno vedenje, življenjske navade, zunanjost,...da bomo takoj oz. čimprej opazili morebitne spremembe in čimprej tudi ukrepali. Čimvečkrat si vzemimo par minut časa, da podgano pretipamo in pregledamo. Bodimo pozorni na morebitno spremembo dlake, telesne teže, piske/hropce pri dihanju, kihanje, spremembe v vedenju itd. Dejstvo je, da zgodnje odkrivanje bolezni pomeni boljšo prognozo!
Če v skupini živita 2 ali več podgan, je pogosto prva stvar ki jo opazimo, da se bolna podgana ne obnaša več kot ostale – loči se od skupine, ne more slediti drugim podganam in ne sodeluje pri skupinskih dejavnostih. Okolica je ne zanima, ni zainteresirana za druženje z drugimi članicami skupine in z ljudmi, apetit se zmanjša ali pa podganica preneha jesti. To je znak za alarm...
Zdrav kožuh podgane je mehak in sijoč. Tudi kožne spremembe in spremembe dlake oz. kožuha so lahko prvi pokazatelji zdravstvenih težav.
III. DEL - OSTALE POGOSTEJŠE TEŽAVE PRI PODGANAH
Poleg bolezni dihal in težav s kožo, ki so opisane v 1. in 2. delu članka, med pogostejše zdravstvene težave podgan sodijo tudi tumorji. Podgane so genetsko zelo nagnjene k tumorjem. Zelo pogosto se pojavljajo še posebej pri starejših podganah.
Pogosti so tumorji mlečne žleze (samice in tudi samci) in tumorji kože. Pri samičkah se lahko pojavi tumor hipofize, ki ponavadi povzroči nenadno smrt; pri samčkih pa tumorji testisov. Pomembno je, da podganico odpeljemo k veterinarju takoj, ko opazimo tvorbo. Ta bo ugotovil, ali gre res za tumor ter ali je benigen ali maligen (pri slednjih se metastaze širijo po organizmu). Prej ko se tumor kirurško odstrani, več je možnosti za dobro prognozo. Pri nekaterih neinvazivnih benignih tumorjih pa to sploh ni potrebno. Pojavnost tumorjev se zmanjša s kastracijo oz. sterilizacijo živali – s tem lahko tudi nekoliko podaljšamo življenjsko dobo našega ljubljenčka.
Nekoliko podoben tumorju je na prvi pogled lahko tudi absces – tega povzroči infekcija, hitro raste in se na koncu odpre, ven pa izteče gnoj.
Včasih se pri podganah pojavi okužba ušes, kjer žival izgubi ravnotežje in z glavo tišči v predmete/steno. Podobni znaki se lahko pojavijo tudi, če podganico zadane kap.
Lahko se pojavijo tudi lažje ali hujše poškodbe (poškodbe kože, zlomi kosti,..). Podganico zavarujemo pred poškodbami z ustrezno opremljenostjo kletke in udobjem v njej, nikoli je ne vlečemo/dvigamo za rep, ker ji tako lahko poškodujemo hrbtenico! Podgane sicer načeloma niso agresivne druga do druge, do pretepov in poškodb pa lahko pride npr. pri združevanju živali, ki prej niso živele skupaj.
Podganam sekalci rastejo celo življenje, zato mora biti obraba zob čimbolj enaka rasti – zaradi tega morajo imeti na voljo vedno dovolj dodatkov za glodanje. Lahko uporabimo les ali suho zvito kožo, ki se sicer uporablja kot priboljšek za pse. Če ima podganica predolge zobe, težko je, izgublja težo, lahko tudi dehidrira.
Podgane so zelo občutljive na vročino in mraz. Imajo zelo omejene možnosti regulacije telesne temperature, se ne potijo, niti ne sopejo; zato jih ne smemo izpostavljati direktnemu soncu/vročini ali mrazu. Telesno temperaturo uravnavajo preko dilatacije (širjenja) in konstrikcije (krčenja) ven v repu. Najprimernejša zunanja temperatura za podgane je 18-26 stopinj C s 40-70% vlažnostjo zraka.
Pri podganah se v splošnem lahko razvijejo iste bolezni oz. zdravstvene težave kot pri ljudeh.
Za zdravje naše živalice najbolje poskrbimo tako, da ji zagotovimo ustrezno (varno, toplo) bivališče, kvalitetno in pestro prehrano ter da skrbimo za higeno kletke. Podganice so zelo čiste živali, tako da je potrebno samo sprotno odstranjevanje iztrebkov in urina ter občasno temeljito čiščenje in razkuževanje kletke. Za ta namen obstajajo posebna dezinfekcijska sredstva za čiščenje kletk, lahko uporabimo pa tudi mešanico kisa in vode.
Avtorica: Nina Blažir
